Ne, ona nima žametnih oči,
niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni;
in usta bi se od koral ločila;
sem videl rože bele in rdeče –
na njenih licih take ne cveto;
in so dišave, mnogo bolj dehteče,
kot vonj, ki veje njeno ga telo;
pa vendar …
Se mi zdi bolj očarljiva,
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
In vendar se mi zdi bolj očarljiva,
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
Njen glas poslušam rad, četudi vem,
da zvoki strun prijetneje zvene;
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje;
pa vendar se mi zdi bolj očarljiva,
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
In vendar se mi zdiš bolj očarljiva,
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
Sonet 130 je napisal William Shakespeare in prvič je bil objavljen v njegovi zbirki sonetov leta 1609. V Slovenščino jih je prepesnil gospod Janez Menart in kako lepo je, da dobrih 400 let kasneje pesem dobiva nove oblike in živi naprej.
Poklon mojstru Janezu Menartu za prevod Shakespearjevih sonetov. Foto: iz arhiva radia ARS.
Čisto prva izvedba Soneta 130 se je zgodila 2019 na božičnem branju poezije v zavetišču za brezdomne v Mariboru.
… se začne v času priprav na oddajo Izštekani Čedahučiji (november 2019). Takrat sem se želel bolje spoznati s poezijo Williama Shakespearja, zato sem si v knjižnici Šiška sposodil zbirko njegovih Sonetov. Ob večkratnem prebiranju 130. soneta je melodija prišla spontano in s kitaro sem posnel prve telefonske demote. Kmalu zatem me je prijatelj Iztok Bevk povabil na božično branje poezije v Maribor in zdela se mi je lepa priložnost, da ga tam prvič odigram in odpojem. Dalo mi je tudi dodatno motivacijo, da ga do takrat dokončam in res se je zgodilo tako.
Pesem sem tudi doma večkrat igral tako, iz samega veselja do igranja, kar mi je bila nekakšna potrditev, da jo ima smisel tudi posneti.
Prišla je spomladanska karantena in glasba je čudovita prijateljica za taka obdobja. Kdor ima zanimanje za glasbo, mu preprosto ne more biti dolgčas. Snemalno opremo sem iz studia preselil domov in začel snemati nove demo posnetke za Čedahučije. Tako je nastal tudi ta posnetek Soneta 130 v akustični izvedbi. Nisem bil prepričan, da bi posnetek tudi javno delil, zato sem ga najprej pokazal bližnjim in zaradi navdušenega odziva sem ga tudi objavil.
Ob prebiranju Sonetov me je vse bolj zanimalo, kako so napisani v angleškem izvirniku, bral sem namreč Menartove prevode v Slovenščino. Tako sem si sposodil še angleške originale in prebiral oboje. Janez Menart je naredil res izjemno delo. Do njegovih prevodov (in do prevajalcev nasploh) gojim veliko občudovanje, ker si sploh ne znam predstavljati, kako obsežno delo mora biti prevesti takšno zbirko. Zame je neverjetno lepo ujel bistvo te pesmi in jo prepesnil tako, da se poezija ni izgubila s prevodom.
My mistress’ eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red than her lips’ red;
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damask’d, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know.
That music hath a far more pleasing sound;
I grant I never saw a goddess go;
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet, by heaven, I think my love as rare.
As any she belied with false compare.
Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni;
in usta bi se od koral ločila;
sem videl rože bele in rdeče –
na njenih licih take ne cveto;
in so dišave, mnogo bolj dehteče,
kot vonj, ki veje njeno ga telo;
njen glas poslušam rad, četudi vem,
da zvoki strun prijetneje zvene;
kako boginje hodijo, ne vem;
ko ona hodi – stopa kot ljudje;
in vendar se mi zdi bolj očarljiva
kot vse, ki pesem jih slavi lažniva.
Kaj so o prevajanju poezije zapisali na portalu “prevodi.si”:
“Prevajanje poezije je ena izmed težjih oblik literarnega prevajanja. Ameriški pesnik Robert Frost je nekoč zapisal, da so pesmi neprevedljive, da se »poezija izgubi v prevodu« (»Poetry is what gets lost in translation«). Ali to res drži, je že vrsto let pereča tema prevajalske skupnosti. Zagotovo pa je prevajanje poezije povsem svojevrstna oblika prevajanja.
Pri prevajanju poezije mora biti prevajalec vešč ne le prevajalskih spretnosti, torej poznati oba jezika in njune specifike, ampak mora imeti tudi poglobljeno znanje o poeziji nasploh in nekaj »umetniške žilice«. Pri prevodu namreč ni pozoren le na jezikovno ustreznost, ampak na ohranjanje ritma, rime in ostalih melodičnih figur.”
Med pripravami na avgustovski koncert na UD-u smo začeli igrati tudi Sonet 130. Na vajah smo pesem hitro začutili in nismo potrebovali prav veliko besed, da smo našli skupni aranžma za žive izvedbe. Prvič smo v bendovski različici odigrali na Urbanem Dejanju, 20. avgusta 2020. Želim si, da bi nam ga v kratkem uspelo tudi posneti še v izvedbi z bendom in z razširjeno zasedbo.
Zaenkrat toliko o Sonetu 130, hvala za branje in poslušanje. Če vam je bilo všeč, kar ste prebrali in slišali, nam dajte kakšen palec gor, nas podprite z nakupom, ali delite med prijatelje, da gre vest o naši novi strani naokrog. Hvala vam!
zapisal
Blaž Učakar
Veseli bomo vaših odzivov.
Zaenkrat pa je komentranje možno (le) z aktivnim facebook računom.
© ČEDAHUČI 2021| Vse pravice pridrižane.
Spletni dom Čedahučijev.